Včasih se sprašujem:

ali lepim nase

nesrečne ljudi,

in

ali morda nisem

nesrečna jaz sama.

Razdražena

do

kapilar

v meni vre

nemoč

in

Ne morem ti pomagati

kajti še sebi ne znam.

In

sploh ne vem, kdaj se je to zgodilo,

kajti včasih

ni bilo tako:

včasih sem mislila drugače.

Včasih

se je zdelo,

da je dejavnost dovolj.

Pa ni!

Nekateri so preprosto

nagnjeni

k

nesrečam

in ga lomijo

še preden

kaj storijo.

Kar pridejo v stanovanje,

nepovabljeni,

nezaželeni

in ti

podarijo

nebo, ki ga

spreminjajo v oblake.

Vanja Čibej