Ples življenja
Kar zdrsnila sem -
sama ne vem kdaj, nihče me ni povabil -
v ples, prehiter da bi sledila. Poskušam ga ujeti
z zamujenimi koraki.
Na odru se vrtijo
veseljaki, poskočni pari, sprti pari,
pijani se zabavajo ob vinu.
Težkih misli krevsam
z verigami na gležnjih,
nikogar ne zanimajo priznanja.
Kdor pleše z refleksijo zamudi,
plesati je treba refleksno.
Parket poka od smeha razposajenih ljudi,
ki so jih izgnali med živali.
Nihče nima moči, da bi jim ugasnil sonce.
Že spet ne vem,
v katero smer naj se obrnem.
Ujame v ritem in disharmonije, tvoj Ples življenja, všeč mi je, še posebej tole spoznanje:
Kdor pleše z refleksijo zamudi,
plesati je treba refleksno.
Premislila bi edino o tem verzu:
"ki smo jih izgnali med živali." Zdi se mi, da je prvoosebni l. s. že drugačen, samo-izločen iz "mi" in ni tisti, ki bi izganjal? Morda samo "ki so jih ..." Ali pa berem preveč po svoje?
Lp, Ana
Hvala. Sem spremenila. Mislim, da imaš prav, da se v tistem smo že skriva odločitev in je potem vprašanje na koncu nesmiselno.
Glede tega spoznanja - me je motilo znotraj pesmi, ker deluje bolj kot aforizem, vendar sem ga zaradi pomenskosti morala pustiti. Je igra z refleks. Prav zanimivo bi bilo vedeti, kako lahko iz istega korena prideta dve ravno nasprotno pomenski besedi brez zanikanja.
Pozdravček, Beatrice
Aja in prašeg - me veseli, da sočustvuješ. Včasih se kaj kar prehitro obrne. :-)
Trpko spoznanje in resnično prepričljivo, v Plesu življenja, ki deluje na bralca s pomeni, ritmom in izkušnjo l. s. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 26. 10. 2013 ob 10:34
- Prebrano 1313 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 518.25