Kar zdrsnila sem -
sama ne vem kdaj, nihče me ni povabil -
v ples, prehiter da bi sledila. Poskušam ga ujeti
z zamujenimi koraki.
Na odru se vrtijo
veseljaki, poskočni pari, sprti pari,
pijani se zabavajo ob vinu.
Težkih misli krevsam
z verigami na gležnjih,
nikogar ne zanimajo priznanja.
Kdor pleše z refleksijo zamudi,
plesati je treba refleksno.
Parket poka od smeha razposajenih ljudi,
ki so jih izgnali med živali.
Nihče nima moči, da bi jim ugasnil sonce.
Že spet ne vem,
v katero smer naj se obrnem.
Jaz tudi ne. Frdamane vrtavke!
urednica
Poslano:
27. 10. 2013 ob 08:09
Spremenjeno:
28. 10. 2013 ob 05:25
Ujame v ritem in disharmonije, tvoj Ples življenja, všeč mi je, še posebej tole spoznanje:
Kdor pleše z refleksijo zamudi,
plesati je treba refleksno.
Premislila bi edino o tem verzu:
"ki smo jih izgnali med živali." Zdi se mi, da je prvoosebni l. s. že drugačen, samo-izločen iz "mi" in ni tisti, ki bi izganjal? Morda samo "ki so jih ..." Ali pa berem preveč po svoje?
Lp, Ana
Poslano:
27. 10. 2013 ob 12:45
Spremenjeno:
27. 10. 2013 ob 12:45
Hvala. Sem spremenila. Mislim, da imaš prav, da se v tistem smo že skriva odločitev in je potem vprašanje na koncu nesmiselno.
Glede tega spoznanja - me je motilo znotraj pesmi, ker deluje bolj kot aforizem, vendar sem ga zaradi pomenskosti morala pustiti. Je igra z refleks. Prav zanimivo bi bilo vedeti, kako lahko iz istega korena prideta dve ravno nasprotno pomenski besedi brez zanikanja.
Pozdravček, Beatrice
Aja in prašeg - me veseli, da sočustvuješ. Včasih se kaj kar prehitro obrne. :-)
Trpko spoznanje in resnično prepričljivo, v Plesu življenja, ki deluje na bralca s pomeni, ritmom in izkušnjo l. s. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!