Obišem prah s kovčka,

na ključavnici prsti otipljejo rojstni datum, ki je nekoč veliko pomenil,

zadrga zdrsne s tonom ujete čebele

in že si tu, vsa sijoča,

pokrita z mrliško belim pregrinjalom.

Dotikam se tvojega vratu,

poznam ga do potankosti,

tvojih ječečih strun, še belih od kolofonije,

prav kakor sem jih zapustila.

Dvignem gladko telo na ramo,

spet te čutim, kot če bi rasla med rebri

in te nihče ne bi mogel

izruvati iz srca.

Beatrice Reiniger