Giselle LXXXVII (Odpoljub)

Giselle v bolečini nagne kozarec

da se tekočina prelije čez rob

na šiv svilene obleke

ne more si kaj, da ne bi v solzah zdrsnila s stola na tla in tam obležala

Sofija, zakriči

in se v omamnem vonju sivke obrne na desni bok

Sofija, pridi, primi, zajemi, odstrani, kar je preveč 

in me v čutnih tančicah navlažene Smrti mori

prijela bi rumeno listje in ga potisnila ob krvaveči lok

a sem v ogledalu uzrla še zadnje kaplje krvi

ki so polzele po srcu in odbile misel

ko je razparala še zadnji obok

rekel si, da bi bilo zamegljeno temno

če bi me prijel za roko

in me odpeljal na tržnico

med vsakdanjo pesem ljudi

rekel si, da je težko, ker sem nasmejana ptica

s solzo v kljunu

Giselle, obrni stran

prekleto

rekel si, da boš moral poiskati drugačna krila

da se bo tvoja domačnost naužila

in si bo matica z nasmehom na ustih

pomela roke in ti zadovoljna pokimala

Giselle, raztrgaj stran

prekleto

nisem bela ptica

sem le ptica, ki s krili utripa

svobodna

v soju zvezd zahlipa

zavržena

Giselle

pobeli stran

in izriši korak

naprej

sheeba

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
24. 10. 2013 ob 10:05

Prečudovita!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 24. 10. 2013 ob 09:27
  • Prebrano 927 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 376.88
  • Število ocen: 12

Zastavica