Sosedova trta je rumena. Oštevam
fižolove stroke, ki niso dovolj veliki
niti za vrtnega polža. Starec na klopi
drema že dopoldne, a žena še kuhati
ni začela. Kamni so lepo zaobljeni,
nekje v veliki reki jih je obdelala
mogočna voda. Tvoje roke nimajo
žuljev, saj so navajene krampa in
vsakovrstnih strojev. Toplina dneva
iz tedna v teden pojenjuje. Vračam
zemljo tja, kjer je nastala, seveda,
če računam človeške časovne
proporce. Mrtva narava drugače
meri čas od začetkov proti koncu,
ki je za vsako obliko edinstven.
Za starca ne najdem spodbudne
besede, saj v njegovih zgubanih
potezah odseva moja prihodnost.
Kot trta bom porumenela, kot polž
se bom lačna odplazila v jesen,
čas me bo zlizal do gladkosti noči.

modricvet