Sprehajam se

pod svobodnim  soncem,

lovim svetlobne snobe,

ki mi dajejo senco,

da vidim delček teme,

ko se premikam

po betonskem polju,

tukaj je pot začrtana

in cesta vodi naprej,

naprej,

ker ne mislim nazaj,

sem šla predaleč,

da bi se vrnila

na izhodiščno točko,

od koder zdaj

merim korake

in tu pa tam

pogledam na uro

na mobitelu.

Impulzov ni,

le polna baterija

s praznimi impulzi

mi sveti  v torbici

in grem tiho

po tisti poti,

koder hodijo vsi,

tudi tisti,

ki me prehitevajo,

ki s hitrimi koraki

me zapuščajo,

brez pozdrava,

ker se ne poznamo

in tudi če se,

se vljudno odmaknemo,

zavoljo tišine

in hoje v miru,

da jo ne zmoti beseda.

IŽ-lev