Stopim v pozno popoldne,

ki krade trajanje kratkemu dnevu,

polega liste suhih žil,

zvija se vase v zadnjih krčih slovesa.

Medlo sonce krajša roke,

ošvrkne razgaljene vrhove dreves,

še polne veje nižje jim  zastirajo pogled

na padlo družbo iz poletja,

goličave veje se dvigajo v nebo

kot v molitvi za nas vse na tleh.

Pripodi se veter in utiša misli,

zapleše z njimi in vonjem po zimi,

švigne za vogal redkega mraka,

ukrade vonj kostanjev nad plameni,

ga odnese proti zemlji,

da polepša pot v umiranje.

Tresoči prsti v palčnikih

popravijo sivino izpod kape,

korak me povleče naprej,

a jaz bi še ostala,

jaz bi še plesala.

pi - irena p.