V sveženj odrov in kamnov

S tega brega na nasprotni breg,
aluminijasto skovikanje od tu in tam: 

lok, ki brsti nekam navzgor,
sveženj odrov in kamnov.

Nevin Birsa - Skica krvi in zvezd, (stran, 12) 

NEKATERI IMAJO RADI POEZIJO

Nekateri -

torej ne vsi.

Celo ne večina vseh, temveč manjšina.

Da ne štejemo šol, kjer se mora,

in samih pesnikov, 

teh ljudi bo najbrž dva na tisoč.

Imajo radi -

ampak radi imamo tudi juho z rezanci,

radi imamo komplimente in modro barvo,

radi imamo stari šal,

radi delamo po svoje,

radi božamo psa.

Poezijo -

samo kaj je takega poezija.

Marsikateri nejasni odgovor

je bil že dan na to vprašanje.

Jaz pa ne vem in ne vem in držim se tega

kot rešilne ograje.

                                                                                  Wisłava Szymborska

(Frances Mckee, Eugene Kelly)

MAJSKA ROMANCA

                       Ne zameri, o Macha!

Fire and ice

Some say the world will end in fire,
some say in ice.
From what I've tasted of desire,
I hold with those who favour fire.
But if I had to perish twice,
I think I know enough of hate,
to say that for destruction ice
is also great
and would suffice.

(Robert Frost)

Desanka Maksimović

http://wwwbloggercomprofile1704280558878634.blogspot.com/2010/09/desanka-maksimovic.html

Tole  in Kosovko devojko pa še vedno znam na pamet iz osnovne šole...

Lp, Ida

Ida, na pamet je ne znam, jo pa dobro poznam in poznam njeno zgodovinsko ozadje.

Poezija Desanke Maksimović mi je zelo ljuba, tudi njeni haikuji so izjemni. Sinoči mi je bilo zelo lepo, ko sem, po čistem naključju, na Blogerju našla blog, katerega link sem prilepila zraven pesmi. 

LP, Lea

Krvava bajka in Roška balada - dve, ob katerih vsakokrat jočem.

ROŠKA BALADA

Šla je nekoč kraj mrtvih koč,
zavita v črn pled,
skoz majski čas v samoten laz,
ki ga je kril še led,
iskat sinu, ki ga domu
bilo ni že troje let.

Kot mračen gost skoz mračen gozd,
ki skriva vanj se Rog,
je šla takrat sinu iskat,
ki mu je rekel bog,
naj gre v vihar za sveto stvar
v ta črni, strašni Rog.

In glej, tako je tja v goro,

dokler ni pal večer,

šla težkih nog, zroč naokrog

skoz mladih vej nemir,

da bi našla, ki ljubi ga,

a našla ga ni nikjer.

In ko že noč je svojo moč

lila iz daljnih zvezd,

s culo v rokah na mokri mah

je sedla tja pod brest,

ki ji v uho je skoz temo

šumel veselo vest:

Zavij se v pled in sanjaj spet

v cvetočo majsko noč.

Tvoj sin je živ, še včeraj bil
je tu, zdrav ko nekoč.
Zato v svoj pled zavij se spet
in sanjaj. Lahko noč!

Kdor tisti hip bi čul utrip
nesrečnega srca,
bi onemel, ko je zavel
drug veter spod neba
in v pozni čas je drugi glas
izdavila tema:

Ne upaj nič,

tvoj sin mrlič je že,

kar sneg je pal,

ta plavi sneg na rjavi breg;

tukaj poslej bo spal,

dokler skoz Rog tod naokrog

bo blodni veter plal.

Tak vzdihujoč v turobno noč
šumel je borov les
in temni šum je vzel pogum,
ki ga imel je brest,
da ni več pel, kot prej je pel
svojo veselo vest.

Kje je moj sin, o, glas temin?

Kdaj vrne se domu?

O, več nikdar. Bog te obvar,

on pokopan je, tu,

kjer zdaj sediš in vsa drhtiš,

tu pokopan je, tu.

Le ped v zemljo sezi z roko,
da mu zapreš oči,
saj ga bole, ko v prst strme
vse dneve in noči;
ki je tak rad gledal pomlad,
pomlad, ki zdaj cveti.

Matej Bor

Zadnja postaja

Jedrt Maležič

Vse, kar si želiš, je na drugi strani strahu.

George Addair

Na morju se je razdivjal strašen vihar. Leden veter se je silovito zaganjal v vodo in dvigal visoke valove. Kot veliko kovaško kladivo so udarjali ob obalo, kot jeklen plug so orali po dnu morja. S seboj so brez usmiljenja odnašali majhne živalce, lupinarje in mehkužce, in jih puščali daleč na obali.

Vihar se je polegel tako hitro, kakor je prišel. Tudi morje se je umirilo. Na obali je ostalo veliko blata z morskega dna, v blatu pa se je v agoniji zvijalo na tisoče morskih zvezd. Bilo jih je toliko, da je obala spremenila barvo. Postala je rožnata.

Dogodek je pritegnil radovednost številnih ljudi z vseh koncev obale. Prišle so celo televizijske ekipe, da bi posnele nenavaden dogodek.

Morske zvezde so nemočno umirale.

Med množico, ki je prišla past radovednost, je bila neka majhna deklica. Z očmi, polnimi žalosti, je opazovala bolečino majhnih morskih zvezd. Opazovala je tudi ljudi: vsi so gledali, nihče pa ni nič naredil. Deklica je nenadoma sunkovito spustila očetovo roko, se sezula ter stekla po obali. Sklonila se je in s svojimi drobnimi ročicami pobrala tri morske zvezde. Z njimi je stekla do morja, jih vrgla v vodo in se vrnila nazaj na obalo. Nato je vse skupaj ponovila še enkrat. In še enkrat. In še enkrat.

Neki mož ji je zaklical izza betonske ograje: »Kaj vendar počneš, otrok?“

„Morske zvezde mečem nazaj v morje, drugače bodo vse pomrle na obali,“ je med tekanjem odgovorila deklica.

„Ampak na tej obali je vendar naplavljenih na tisoče zvezd. Ne boš mogla rešiti vseh, preveč jih je!“ je zaklical mož. „Poleg tega so pa tudi druge plaže vzdolž obale prekrite z morskimi zvezdami. Toka dogodkov pač ne moreš spremeniti!“

Deklica se je nasmehnila, se sklonila k morski zvezdi, jo zalučala v morje in dejala: „Za tole sem spremenila tok dogodkov!“

Mož je ostal nekaj trenutkov tiho. Nato se je sklonil, se sezul in odšel na obalo. Začel je pobirati morske zvezde in jih metati v morje. Nekaj trenutkov pozneje sta se mu pridružili še dve dekleti, čez minuto jih že bilo petdeset, dvesto, tisoč. Vsi so metali morske zvezde v morje.

Na koncu so bile rešene vse morske zvezde.

(Bruno Ferrero: Stara violina. Kratke zgodbe za dušo. Salve, 2005.)

Hej, zeleni papigaj,
povej, kako je v Evropi,
zeleni papigaj odvrača:
človek ni simetričen.

Srečko Kosovel

(Ikarov sen str., 225

Misli in prebliski in še marsikaj str., 51)

"Vest je glas boga v nas."

(Iz filma Življenje v hipu, Life before her eyes; mimogrede: nadvse priporočam ogled.)

(OPISOVANJE OBLAKOV. Mladinska knjiga, 2014.)

Sodba

»Najsrečnejši ljudje, kar jih poznam, nenehno ocenjujejo in izboljšujejo sebe. Nesrečni ljudje ponavadi ocenjujejo in sodijo druge.«

Lisa Villa Prosen

Po e-pošti prejeto sporočilo v katerem se najdem. Res sem srečen človek, ki premorem dovolj samokritike, da ne iščem napak pri drugih in se jih ne trudim spreminjati. Vesela sem, da je tako.