Lepota<?xml:namespace prefix = o ns = "urn:schemas-microsoft-com:office:office" />

V daljavi hribi zdaj še goli , polja vela

tiho senca je čez vas drsela ,

in ko še megla v samoti  vsej brli ,

že novi dan na nebu se blešči

Pot kamnita tiho še počiva ,

svojo starost umno skriva ,

grmi nagovarjajo se vsi v rdeči ,

gozdovi v dalji pa so vsi šumeči

Tam nekje za zidom pa po svoje,

nežno pesem tiho poje ,

tam , kjer trnje še cvete ,

pa saj to je Laborsko dekle

Večkrat zvabi me krajina ,

kjer ne doseže tuja me lastnina ,

ko zbistrijo misli se v moji glavi ,

nežno rad posedam  v sveži travi

Želja , da zgubim se v travah  šelestečih ,

se med rožami povaljati cvetečih ,

ki v prvem soncu krasno se bleščijo ,

v vetru rahlem vriskajoče valovijo

In ko rož natrgam si cvetočih ,

listov zbor že prvo  odhajajočih ,

mi pesem gozdno je zapel ,

jaz pa vesel sem , da  bom tu živel

Vem , da v  krajini  tej mi bode dano ,

če le korak bo moj  zadosti rano ,

zreti vinograde in vso čarobnost njiv ,

da še pred zoro jih  z rokami  bodem jaz ovil

Sem edini, ki še poje o svoji vasi ,

le Sv. Martin me zmami k sveti maši ,

ko jeseni burja tu okrog divja ,

ironman