Vsako zrno graha princeso najde.

Vsaka zver svojega vegetarijanca,

da se mu udnini za hišnega sužnja.

In vsak rek, ni vse zlato, najde kaj,

da se vsaj svetlika, če že ne sveti.

In tudi najmočnejši ne se preobrazi v da,

ko se norčevsko prekopicne vprašanje na glavo.

In vsak dan je danes, pa najsi ga včeraj

še tako vneto tišči v jutri.

In četudi si vse lasti moj večni tukaj,

je vedno tam.

In 'Kakorkoli že, tako je.'

drži šele, ko se razprši.

In vsakomur je dano biti jaz.

A, jaz?

Sem ...

razpršen-o

zrno graha.

Tomaž Mahkovic