Skočiva na oblake in se loviva po njih,

utrgaš košček in mi narediš cvet, jaz tebi belo srce,

skrijeva se za kopice

in se kepava z mehkobo pogledov,

bereva iz nevidnih okvirjev stripa,

ki ga riševa sproti,

piševa v najinem novem jeziku,

da ne bi kdo popačil besed,

včasih naju zadenejo strele od sosednjih miz,

goriva že brez njih,

ugasnem oči v papirjih pred seboj,

kmalu bo večer,

v želodcu se srečujejo sladkogrenki okusi,

odhajaš mimo mene,

od napetosti se rodi za celo galaksijo zvezd,

ki jih ugasne šele jutro

v najinem mladem domu.