(ne freda, ne frija, ne frig... ne figa - Frida)                                   

                                                                                           ps: V telo

                                                                                                   ne vstopi skozi trnje,

                                                                                                   skozi, ognjeni krog,

                                                                                                   na njegovem vrhu ...

Pišem odklenjeni jezik

(govorim bolj površno –

tako je na cesti

preveč izložb preveč polnih polic

preveč poezije, da bi prebral vso,

pišem z jezikom,

berem z jezikom -

isto).

Kar ne napišem stoji nenapisano.

(nekaj o čemur se da govoriti

 pa ima človek kaj   za povedati

?)

                                              Pesnik še ni otrok, čeprav izgleda, da

                                              si želi njihovega ... saj je kot beli dan

                                              jasno, da dojenčki znajo ves cel jezik

govorijo ga ne, kot bi priča-kov-

ali, pa brska nazaj, in pesnik, grebe, ampak

skozi ... se ne da, ali pač. ( Poznam človeka, ki kar naprej govori, da lahko pristaneš, tudi če si popol-

noma normalen (to je vsakič pojem, pri katerem se zadrživa kar ...) V Indriji, od koder se je vrnil in govori, še o tem, da se je pogovarjal z Onim, da je sede kadil vodno pipo z njim,

tudi sede. Tako on; reče, da vsi ponavljamo za njim

da se človek zato neprestano moti

da se bitja razumejo skozi poglede

navzven, in ga sicer ni videl prav dobro, da sta oba gledala, en za drugim, in enako obratno. Da se je vseeno slišalo, čeprav ...

Bilo jih je preveč, oči, da bi šel samo ena na ena. Vsak je imel vsaj dve, tam.

Kjer jih ni mogoče zapreti -

tako ponavadi konča.)

Veliko mi je povedal že prej o tem in za to, da zdaj znam

pisati odklenjeni jezik

razmišljati izven glave

ujetega človeka

brez napak

(ker napak ni, le nekateri škilijo - Svet je lepa slika - reče - da postane žalosten, ko začne o bolečini, ki je šele resnična. Da najbolj lahko zaboli če si, človek takrat, ko ljubiš vse, imaš rad slehernega ...

Razumeš, da telo ni za take napore ... zato mešam v pipo. Ko postaneš cel samo človek, tega se več ne gre, ampak, takrat lahko tudi nazaj zaboli. Misli pa bo, kaj delaš, mi reče, ko se posloviva. Vem, da ima prav. Ljudje bi lahko govorili počasneje, mnogo, mnogo, mnogo ...)

Pisati odprt jezik ni imeti usta na stežaj.

In je,

Umetnost, je ne trobiti, če že, ne mislimo ustaviti avtomobila na prehodu za pešce, in videti keglje ...

če si tako močan.

Jaz nisem, On ni, on tudi ni, jaz tudi nisem, tako napihnjeni

ne bomo lučke - baloni,   na pisti   za vzletanje   v prazno. V krogu se smejemo, kot nekdo, ki joka.

Kajne Fernando – tudi tebe sem spoznal, po njem. Svet boli na vseh koncih, kadar imaš svoje oči.

Le ene so

na razpolago, svojih v resnici nimaš. Kako jih deliti, kako ne postati Bog,

Kako ne krasti, kako ne stresati ... Mesto ima močno nit do deponije in tam je močan steber,

ki smrdi pod nos. Vidiš vonj zapoznelih refleksov, mrtvega konja, se ustreli, ampak ne s puško.

Oči deliti.

Ko bomo blizu, bo vse jasno – tudi to, zakaj je tako, preprosto:

Daleč od srca, daleš od oči.

Si že slišal

Kamen

Biti?

Do takrat vsak govori mimo vseh,

mimo sebe.

Jaz ne pišem pesmi, le jezika ne znam uporabljati drugače,

odkar ne govorim, ne berem, ampak

samo vidim - če gledam.

Šepnil je še, da se poezija piše, ne bere

da se stopa na tuje čolne, kar tako

v umazanih čevljih, pa še prej ne,

Da se lahko samo piše,

da že ko bereš, v bistvu

pišeš ...

da je ovčja volna lahko topla, če ti je prav

da se striže spomladi

in obrezuje tudi, da pa

to

še vedno boli,

vem.

Pišem jezik

Ne govorim z mislimi

Rojevam

In dojim

Narisana dvorišča ...

in štejem vesele sirote.

Tu sem našel okvir neskončnosti.

(v samem jeziku)

marko p.