Poslušam škrabljanje dežja

med  čipke se spleta

po nitkah pretaka

čez skodle polzi.

Tja k seniku se vračam.

Bremena povezana z žrdjo

izginjajo v kopicah mrvi.

Tipam oje, božam nevidne dlani.

Žulji  skriti v linah opažev skelijo

skriti v primežu slovesa.

Vračam se

v tišino starih  ornamentov,

preko njih se preliva sonce

z odtenkom dozorele češnje.

Postojim ob jokajoči zibelki

pod napuščem zlizanih žlebov.

Vračam se v otroštvo.

Prevračali smo kozolce

v predolgem krilu

in ponošenih čevljih.

Vračam se čez zarasle gmajne,

skozi brinje se prikradem nazaj.

Zjasnilo se je.

Nežen akord od nekje zazveni,

vpletem ga v nov lik bele čipke.

dama