In ko se znoči,
srček ne gre spat.
Svoje delo opravlja,
bije: tita-tat.

Že v tej pesmi, še posebej v prvi kitici,  je čutiti presentljivo čustveno globino in veselje do igre z jezikom.

Zanima me, kakšen je tvoj osebni odnos do pisanja poezije in proze? Ali drugače zastavljeno, so pesniki osebnejši v svojih izpovedih kot prozaisti?

Lep pozdrav in prijeten večer še naprej  vsem,

Jupiter!

Malo uglasbljene Aleksandrine Poezije v izvedbi Danija Bedrača in Simone Kropec. Posnetek je naredil Dule Metulj.

http://www.youtube.com/watch?v=MR1Z6n1yHRM

Dober večer po dolgem času še v mojem imenu Aleksanda in vsi Pesemsijevci:) 

Aleksandra v veselje mi je, da sem tudi sama nekako "pripeta" v svet tvojega ustvarjanja, kot bralka in po novem tudi kot založnica. Maloprej sem nekje zapisala, da je v tvojih knjižnih delih, četudi odmislim celoto, polno biserčkov/odlomkov, ki so že sami po sebi lahko zgodba zase. Preprosto lepo in nekaj malega iz tvojega romana Pripeta s krvjo, delim tudi tu. Preden se poslovim, pa morda vprašanje vezano ravno na to raznolikost, ki jo je moč najti v omenjenem romanu ... Gre namreč za zelo berljivo knjigo, ki pa ne spada v žanr plažne literature. Komu je namenjena, kakšnim bralcem? 

Ne da bi jih klicala ali prosila, so se mi v stiski približali ljudje, ki so verjeli vame. Ki so bili pripeti name. Kako da tega doslej nisem opazila? Sem res od nekdaj nosila v sebi slepega potnika, dvom, prepričana, da je del mene, da je samoumeven in upravičen, čeprav je bil v resnici le maligna interpretacija nekega hrepenenja, ki se ni izpolnilo? Ves čas sem videla le to, kako vsi odhajajo od mene. V resnici pa nihče ni odšel, vsaj ne zaradi mene. Z ljudmi, ki jih ni več v mojem življenju, smo trčili v nekaj interferenčnih krogih in se nato oddaljili. Nisem le jaz ostala brez njih; tudi oni so ostali brez mene. 

(odlomek iz novega romana Pripeta s krvjo Aleksandra Kocmut - Založba Literarni val)

Pozdrav še iz moje strani.

Mene pa zanima, kdaj je najbolje izdati svoj pesniški prvenec. Ali se sploh splača iti v samozaložbo? (Vem, da založnika v teh časih težko najdeš).

Moj prijatelj je pred kratkim izdal prvo pesniško zbirko v samozaložbi. To ga je stalo kar nekaj denarja. Doma ima 160 izvodov, sicer jih prodaja, ampak ne verjamem da mu bo uspelo vse prodati po 15eur. Kaj je vaše mnjenje - se to izplača?

Po mojem ne, ampak želim slišati še vaše mnenje. Namen knjige je vendar, da pride v knjižnice, med bralce in ne da ti več kot polovica naklade "zgnije" doma.

Na lit. šoli je pesnik Zoran Pevec poudaril, da letno izide veliko knjig, ki jih napišejo mladostniki, celo osnovnošolci. Rekel je, da so to ponavadi slabe knjige ... imate kakšen komentar? :)

Hvala že vnaprej.

Lp, r

Pozdravček, Jupiter!,

tudi mene so obšle te misli, ko sem po ne vem koliko letih (menda kakih 20) dobila v roke svojo prvo pesmarico, ki jo je mama vmes nekam založila ... zvežčič, ki ga je zložila iz preloženega papirja, kamor je s starim pisalnim strojem pretipkala moje pesmi ... Noč ima svojo moč, kliše, ki drži (kot večina klišejev :).

Poezija - proza in osebna izpoved ... To je po mojem mnenju vse odvisno od avtorja, od zvrsti poezije in/ali proze, ki mu najbolj leži oz. ki jo ustvarja za javnost. Tudi proza je lahko zelo hermetična ali "laično rečeno neberljiva", kot se včasih širši bralski krogi pritožujejo nad poezijo; in obratno, če pogledamo pesmi Toneta Pavčka, Ferija Lainščka, Menarta in še koga - silno berljive zadeve.

Sama pri poeziji res večinoma izhajam iz svojega notranjega sveta oz. vanjo prenašam že "predelane" informacije, vtise iz zunanjega sveta (čeprav objektivne resničnosti itak ni - takoj ko jo vidimo, jo hkrati že interpretiramo po svojem modelu razumevanja sveta). Pri prozi sem bolj obrnjena navzven. Pri prozi moraš dati likom, ki jih ustvarjaš, NJIHOVO LASTNO življenje, razmišljanje, ambicije. Ne moreš kar vseh po istem kopitu (in po svoji meri razumevanja sveta) definirati in izgrajevati. To je poseben izziv, ki zahteva dodatno učenje in veliko vživljanja v drugače misleče ljudi. Do neke mere v kakšen lik tako in tako (verjetno neizbežno) transformiraš del sebe, svojih izkušenj, razmišljanj, ciljev, hrepenenj ...

Dober večer, Nuška,

Pripeta s krvjo je dejansko namenjena najširšemu krogu bralcev, ker je napisana berljivo in dovolj "lahkotno". Zgodba ženske, ki se šele po ločitvi uči ljubiti, ki se skozi bolj in manj prijetne dogodke vse bolj sooča s svojimi travmami, s katerimi se zmotno identificira in opredeljuje kot "nepripeta", ki spoznava pasti prijateljstva, ki se ima pri svojih tridesetih in več letih še precej naučiti o svojih starših ... - to so stvari, s katerimi se lahko mnogi poistovetimo. Za moške bralce (no, seveda tudi za ženske - kot kaže strašni fenomen 50 odtenkov sive, PREDVSEM za ženske :)) je roman začinjen tudi z nekaj erotičnimi prizori. 

Roman je zanimiv tudi za vse tiste, ki jih zanima, kako pri nas (pre)živeti kot avtor - zato ga priporočam v branje tudi Rožmarin. :) Kakšne so lahko neprijetne posledice "slave"; kaj sploh pomeni "uspeh" na malem, skopem slovenskem trgu itd. Ne manjka tudi ščepec skrivnostnosti in grozljivosti. :) Za to poskrbi Zalar!

Zato je roman namenjen vsem: tistim, ki v knjigah iščejo predvsem razvedrilo - in jih utegne mestoma spraviti v smeh - in onim, ki iščejo tudi nekaj več, ki ob branju in/ali po njem radi zadevo še premislijo, pretuhtajo, si ustvarijo tudi o dilemah romana svoje mnenje ali dvome ...

Zadnje čase se vse bolj posvečaš romanu, poleg romana Pripeta s krvjo, o katerem je pisala zgoraj Nuška Golobič, je pravkar izšel roman Čisto sam na svetu, ki ga posvečaš spominu na očeta. S svojo ustvarjalno močjo pripoveduješ zgodbo človeka, ki izgublja spomin, besede … ki postaja nezmožen komuniciranja, ki pada v svoj temačni in zamegljeni svet, od koder je vse manj stika z našim svetom. Opisuješ življenje Gospoda x, čuteče, vživeto, globoko, hkrati prepričljivo kljub tujosti bolezni, ki je še nismo izkusili. Všeč mi je, kako je vpletena njegova najljubša knjiga Miklova Zala, ki jo zna na pamet, proti koncu življenja doma pa mora vsak stavek prebrati dvakrat, da bi ga razumel, in še vedno se trudi brati. Iskrene čestitke k romanu, ki bo, prepričana sem, dosegel ogromno bralcev. 

Kadar na delavnicah razlagam, da je avtobiografska snov lahko čudovit material, če jo znamo predelati do te mere, da postane samosvoja, ne znam opredeliti, na kakšen način je treba obdelati to snov, da postane literarno delo. Seveda za to ne more biti recepta. Kako je potekalo ustvarjanje tega romana in kaj meniš o prej povedanem?

Še odlomek, čeprav morda preveč osebno izbran (primerjava med širjenjem in zgubljanjem moči zgoščevanja in razredčenjem vesolja me je zelo presunila):

"Če bi gospod x vse to lahko pogledal skozi dovolj močan teleskop, bi se morda spomnil, da je bil nekoč zmaj, da je nekoč lahko letel, da je bil močan, da je imel čvrst oklep in je znal bruhati ogenj. Morda bi se zavedel, da je zdaj voz, v katerem je vse manj blaga, voz, ki že začenja kazati golo dno in koščene stranice. In morda bi ugotovil, da bo nekoč ponev, ploska, skoraj dvodimenzionalna, skoraj brez vsake vsebine, neskončen oval nepremostljive teme, skozi katero bo le tu in tam še zasijal privid osutih zvezd. In če bi gospod x vse to videl, bi nemara odrinil teleskop, stopil k ženi in ji dejal, rad te imam, dragica, toda prosim te, končajva to zdaj, dokler še lahko, dragica, videl sem prihodnost in to, kar je v njej, ni življenje." (Aleksandra Kocmut: Čisto sam na svetu, str. 86 - 87, Založba Modrijan)

In še to: Prav danes je Intervju  z Aleksandro Kocmut ob izidu knjige v reviji Jana, izšel pa je tudi pogovor z njo v četrtkovi reviji Lisa. 

Iz današnje Jane

Živjo, Rožmarin,

glede samozaložbe poglej na prvo stran med odgovore, kjer precej natačno razlagam pasti in minuse samozaložbe.

Ti sicer sprašuješ predvsem s finančnega stališča, ki pa je vendarle šele zadnja faza priprave samozaložbe. Na splošno "ekonomsko" rečeno: ne, ne splača se. Seveda so izjeme - uveljavljeni ali hudo popularni avtorji (predvsem taki, ki so popularni iz drugih medijev: glasbe, televizije, z modnih pist ...) bodo verjetno prodali 200 ali več izvodov svoje knjige kar "sami". A to so zelo redki primeri! Trenutno celo knjižnice skoparijo z nakupom knjig, in to knjig, ki so res kakovostno urejene (kar za večino samozaloženih knjig ne velja) in tudi literarno ne slabe. Zlasti so tu na udaru oz. na dnu ravno pesniške zbirke - žal je tako, da je od vsega najmanj brana prav poezija.

Za slovenski trg je simptomatično nekupovanje knjig, za slovensko mentaliteto pa prepričanje, da je knjiga nekaj, kar "mora biti na voljo brezplačno". Na primer v knjižnicah. Ljudje čakajo na knjigo, ki jih "strašno zanima" (in stane v žepni izdaji 12, 15 ali 18 evrov!), po pol leta in več! Tu je nekaj popolnoma skregano z zdravo pametjo. Le redkokateri bralec pomisli, koliko dela je dejansko vložil v knjigo avtor/prevajalec, lektor, urednik, oblikovalec. Knjige se nam zdijo tako strašno drage! Celo ko jo ponudiš po stroškovni ceni - kar pomeni, da si jo napisal brezplačno - se nekaterim zdi previsoka! Stroškovna cena pomeni, da boš z njo samo pokril stroške, sam pa ne boš imel honorarja oz. dobička.

Za cunjo, ki so jo izdelale otroške roke in katere stroškovna cena je 2 €, pa smo gladko pripravljeni odšteti desetkratnik cene, pri čemer razlika seveda ne pripade tistemu, ki je cunjo dejansko izdelal ... :((

Na lit. šoli je pesnik Zoran Pevec poudaril, da letno izide veliko knjig, ki jih napišejo mladostniki, celo osnovnošolci. Rekel je, da so to ponavadi slabe knjige ... imate kakšen komentar? :)

Se kar strinjam z Zoranom, čeprav so posploševanja lahko nevarna in obvezno prizadenejo oz. ne veljajo za (marsi)koga ... Jaz bi takim avtorjem svetovala, naj poskušajo čim več objaviti v literarnih idr. revijah - za začetek. In če že želijo svojo knjižico, naj jo izdajo v obliki "biltena", ne "prave" knjige, kar pomeni veliko manjše stroške. Silno redki mladi so tako vešči pisanja in osebnostno toliko zreli, da lahko od sebe res dajo kakovostno knjigo. A to te ne sme odvrniti ali "zamoriti". Vsi moramo skozi to, žal se nihče ne rodi izobražen in duševno/duhovno/avtorsko zrel. Jaz sem izdala Moje kitice v zadnjem razredu OŠ v okviru šolskega glasila Vigred, kar pomeni kot nekakšen bilten. Potem pa 18 let ničesar! (Če ne štejem objav v revijah.) In to se mi zdi tudi prav - v tem času sem pisala predvsem pesmi in so res imele čas zoreti in jaz čas rasti kot pesnica. - Danes je sicer do neke mere lažje prav zaradi medijev, kot je Pesem si. Jaz pa nisem imela nikogar, ki bi mi realno povedal, kakšne so moje pesmi, ki bi me usmerjal, mi svetoval ... Torej ne pravim, da moraš čakati 18 let. :))

Mislim pa, da je okoli 20 let minimalna starost, pri kateri znaš - s pomočjo drugih - preceniti, urediti in "uknjižiti" svoje delo ...

Ana - izbrala si odlomek, ki se meni zdi eden najmočnejših in tudi literarno gledano najboljših - prav vesela sem, da sva se tu tako ujeli.

K odgovoru:

Glede »predelave«, ki jo omenjaš, bi rekla: postaviti se moraš izven sebe oz. izven svojega osebnega (in osebno prizadetega) pogleda na temo.

Očetova zgodba (in s tem neizogibno zgodba mene in moje matere, ki sva bili za lase zvlečeni v pogubni vrtinec očetove bolezni) je ždela v meni dobrih deset let, torej še preden je moral v dom, še preden je nastopila tretja, najhujša faza alzheimerjeve bolezni. A dokler sem jo poskušala ubesediti skozi svojo perspektivo, ni šla nikamor. Sproti se mi je sesedala, tonila v nekaj, kar bi bralec doživljal kot patetiko, tarnanje, celo pretiravanje (čeprav sem pisala povsem realno oziroma realistično), (samo)pomilovanje. Napisala sem npr. tri strani – in to so bili v najboljšem primeru memoari – komaj kaj boljše od zasebnega dnevnika. Medtem ko so se pesmi vsake toliko, ko je bila bolečina, groza prehuda, kar izlile iz mene (cikel http://www.pesem.si/a/zbirka/poglej/kerstin/oce_).

Kolikor sem prebrala leposlovja na to temo (resda ne dosti, dosti ga niti nimamo, vsaj ne v slovenskem jeziku) in gledala filmov s to tematiko, sem opažala, kako nerealno, rožnato jo predstavljajo. Kako jo dejansko tabuizirajo. (Verjetno ne vsa dela, govorim o tistih, ki sem jih »našla«.) Stari kralj v pregnanstvu Arna Geigerja, knjiga, ki sem jo prebrala pred letom dni, je bila kaplja čez rob. Takrat se je v meni – skupaj z gnevom nad olepševanimi ali vsaj zamolčevanimi zgodbami o tej bolezni – rodila zamisel, kako pristopiti k lastnemu romanu na to temo.

Čisto sam na svetu ni le bolnik z AB. Čisto sami na svetu so tudi njegovi najbližji. In knjige, kot je omenjeni Stari kralj, pa članki, kot je v oktobrskem Reader's Digestu o tako rekoč Indiji Koromandiji za dementne na Nizozemskem, ki jim je tam tako lepo, čeprav imajo zmerno do »hudo« demenco, ta mit, ta tabu vzdržujejo, podpihujejo in gnojijo. Ko sem nekomu izmed »soliteratov« omenila, o čem govori moj zadnji roman, mi je prav zares postregel s prežvečenim vicem (da je demenca najlepša bolezen: nič te ne boli in vedno kaj novega izveš). To je tipično! za našo družbo, ki tabuizira starost, ki mistificira to bolezen in jo odeva v rožnati plašč. Taka reakcija je na isti ravni, kot bi se šalili o raku: to je pa tista fina bolezen, pri kateri malo shujšaš! Bi se res? Videti je, da pri demenci nimamo zavor. Pri tem pa smo prav vsi kandidati zanjo. In gre za eno najhujših bolezni. Rak vas bo ubil. Demenca vas ne bo! Vsaj ne telesno. In v tem je njena najhujša sprevrženost. Da postrga iz človeka vse, še dušo. Pusti pa nebogljeno telo, ki živi v človeka nevrednih razmerah.

Se opravičujem za zastranitev, a to se mi zdi zelo pomembna tema, pomembna na družbeni, vsečloveški ravni. Trenutno je v Evropi več kot 7 milijonov dementnih in število ves čas naglo narašča! Slovenija še ne spada k državam, ki so že začele sprejemati aktivne ukrepe in korake za reševanje in blaženje te grozljive prihodnosti.

In če bi v romanu pisala tako, je jasno, da stvar ne bi imela literarne vrednosti. – In od kod rožnata očala, skozi katera so predstavljeni prej omenjeni filmi in knjige? Od zunanjih opazovalcev! Ki se očitno ne morejo in niti ne želijo zares vživeti v svet takega bolnika in njegovih svojcev. Takrat me je prešinilo: tu je bistvo in tu je ključna pomanjkljivost tovrstnih del. Stvar je treba pogledati skozi oči bolnika. Ki postaja »čisto sam na svetu«. In ker je bil to moj oče, človek, ki sem ga poznala in mi je bil blizu in imava veliko skupnih značajskih potez, se mi ni bilo tako težko vživeti vanj, v to, kakšen se mu je moral zdeti svet, v katerega je vse bolj tonil. Ko sem končno prišla do tega, je knjiga »padla« iz mene v dveh tednih.

Izidi knjig so povezani tudi z nastopi, literarnimi večeri, intervjuji … nemogoče bi bilo navesti vse, toda imaš kak posebej ljub spomin ali kako anekdoto, povezano s temi nastopi?

Ostanejo posebni trenutki, ki avtorja grejejo, ko se včasih zelo osamljen potika po teh predstavitvah in govori publiki osmih ali desetih ljudi … Spomin na polno dvorano poslušalcev; na smeh, ki je odzvanjal, ko sem brala aforizme in odlomke iz romanov Trije razlogi in Pripeta s krvjo. Tisto kimanje občinstva: ja, točno tako, se strinjam, poznam to! Ko začutiš, da si jih »zadel«. Da so se našli v tvojih besedilih. Ko rečejo, da bi sami povedali prav tako, če bi znali. Ali ko rečejo: od kod ti take ideje, take izkušnje, saj si vendar še premlada! Otroški smeh, spontane reakcije ob branju pravljic in pesmic, njihovi objemi, tista preprosta otroška želja, da se »dotaknejo« pisateljice, da se na fotografiji zdrenjajo čim bliže nje … Iskrena, topla energija – nenadomestljiva! Ali ko berem svojo pesem in se povsem predam interpretaciji. Ko čutim, kako gre skozi publiko najprej val presenečenja (Joj, ali se na literarnih večerih sme »kričati«, mar sme glas drhteti, kot da bo avtor zajokal, mar je takšen cinizem sploh še »moralen« itd.). Nato vzvalovi drugič: začutiš, da te sprejmejo, da so pozorni nate, osredotočeni. Da jim ne pustiš odtavati z mislimi! Ne, ker si tu zaradi njih. In oni zaradi tebe.

Tvoja poezija je bila opažena že na več natečajih, kamor si jo poslala, letos pa si dobitnica Mentorjevega Feferona za najboljšo protestno pesem letošnjega leta, tvoja pesem Slovenska pogača je prepričala žirijo med 108 pesmimi. Čestitke še enkrat! V tvoji poeziji pogosto začutimo socialno noto, angažiranost, kako gledaš na to vrsto poezije in na nagrado samo? 

http://www.youtube.com/watch?v=hly_08nUbHc

Priporočam ogled predvsem od 2 min 20s naprej

Posnetek: Dule Metulj, Griže pri Žalcu, 14. maj, 2010

Ooo, aforizmi! :)

V blaginji lahko sediš pri vsaki svinji ...

Če bi ga najprej pogledala med noge ...

Če rečeš ženi "ljubica" in ljubici "žena" ...

Hvala, Gregor, čisto sem že pozabila na ta posnetek, in hvala Duletu Metulju, seveda!

Ana -

poezija (in umetnost na sploh) je v zgodovini – poleg drugih vlog – vedno imela tudi vlogo »prebujevalke«, vlogo tistega, ki opozarja na družbene pomanjkljivosti, kliče k spremembam. Pesniki so bili izobraženci, pogosto »razsvetljeni«, ljudje z vizijo, ljudje s težnjo po spremembi, po napredku. Mnogi poezijo jemljejo kot samoumevno, pa je v resnici njena vloga več kot simbolna. Je himna samo simbol države? Ali ni himna zgoščena energija, usmerjena v ohranjanje, v povzdigovanje (pozitivno), utrjevanje pomena države, pomena narodne zavednosti oz. zavednosti o državljanstvu? Epske pesmi, take, kot so jih peli bardi, so imele vlogo »zgodovinskega pričevanja«; pripovedovale so o tem, kar je bilo. In avantgarda o tem, kar še bo ali kar bi moralo biti.

V današnji družbi se zdi, da smo – poleg mnogo drugega – pozabili tudi na to. Literarna umetnost (in verjetno tudi njeni preostali sestri) je postala nekaj obrobnega, celo nekoristnega. Slabo se piše družbi, ki svoj razvoj stavi na politike! Ki zaničuje kulturo in umetnost in izobražene! Ki umetnikom ne omogoči osnovnega preživetja, temveč jih sili, da ustvarjajo v svojem »prostem« času, sicer pa garajo tako ali drugače. Teme, o katerih bi morale peti, ne več peti, kričati sodobne pesmi, se ponujajo (žal) na vsakem koraku ob vsakem trenutku. Nekaj takega izpostavlja Mentorjev feferonski natečaj, zato navdušeno pozdravljam to zamisel z željo, da bi ji sledila še kakšna podobna. Vesela sem, da je moja Slovenska pogača »prebudila« žirijo in da bo – upam – prebudila še koga. Tovrstna poezija se mi zdi prav tako pomembna kot vse preostale zvrsti. Biti pa mora dobra; osnova je »obrtniška dovršenost« (dejstvo je, da v uho gredo najbolj/e/ pesmi z rimo in ritmom); prisoten mora biti humor, a mora hkrati zbadati – v tem se spogleduje z aforizmom. Imeti mora jasno sporočilo, a se izogibati temu, da postane pamflet.

Kdor piše, je najprej veliko bral. In še vedno bere. Zato meni zanimivo vprašanje, ki ga vedno postavim: tvoje priljubljeno branje v vseh zvrsteh. Tvojih 5 ali več najljubših branj, ki so te začarala?