Vsako tvoje rebro
ena ženska,
prsnica zid pred srcem
z zaklenjenimi vrati,
dvanajst parov rok
brez ključa
stoji za teboj.
Jaz nisem iz tvojih kosti,
sem dar misli,
ki je zaživela
v besedo,
pohiti, pohiti,
da me spregovoriš,
preden se razblinim
in boš spet sam
med oblečenimi
okostnjaki.
Ups, presenečenje! :))
Hvala
urednica
Poslano:
06. 10. 2013 ob 21:46
Spremenjeno:
10. 10. 2013 ob 17:35
odlično zastavljena (in izpeljana) pesem, glavni pesniški subjekt in narator pa beseda, ki grozi, da ne bo ostala to, kar je v osnovi (sredstvo za povezavo, orodje za sporazumevanje), če ne bo uporabljena ... Če je v ozadju odnos med moškim in žensko/ženskami, se morda samo zdi drugotnega pomena, je pa bistvenega!
Lp lidija
Poslano:
06. 10. 2013 ob 23:33
Spremenjeno:
07. 10. 2013 ob 07:16
Ja, ko zaAAaa-šklepetajo kosti ... :)))
Čestitam,
KIA
Poslano:
10. 10. 2013 ob 14:55
Spremenjeno:
10. 10. 2013 ob 19:41
Pravkar sem jo pohrustala in ob tem uživala :)
Hvala zanjo, pi :)
Lp, Lea
Poslano:
10. 10. 2013 ob 19:44
Spremenjeno:
10. 10. 2013 ob 21:06
Hvala vsem, brez vas je ne bi bilo, ker sama sebi ne more biti namen. Ali pač?
Da se misel ubesedi je vsem jasno, da se ena od teh materializira, nam ni dano verjeti, ker nismo videli. Pa zakaj ne? Morda pa le.....
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!