Še si v okroglem svetu,

počasi lezeš iz mirne zaobljenosti.

Za seboj puščam oglat in oster svet

navpičnih zidov,

po katerih sem se vzpela

na planoto,

kjer te čakam,

zasadila sem vrt najlepših misli,

ogradila temne jarke,

da ne zdrsneš,

ne spoznaš bolečine skrhanosti,

dovolj zaraslih ran imam za oba,

če boš kdaj moja brazgotina,

boš zato, ker sem hotela

ležati na tej mizi in

kričati od veselja,

da prideš.

pi - irena p.