Sivina se je razmazala čez mesto,

temnejša na hribih okoli njega,

svetlejša po hišah,

skoraj črna na cestah,

ki vozijo oblačke vseh odtenkov.

Črna in bela sta se zmešali,

mojim mislim zalepili vrata,

da ne morejo do papirja,

samo prepletajo se in javkajo,

neizluščene se upogibajo od žalosti,

zaradi turobnosti,

ki jim ne dovoli rojstva v lepe besede.

Postanejo usedline v glavi in čakajo,

da jih premeša močan curek

prijaznejšega dneva,

ko bodo morda preveč razredčene

kapljale iz peresa,

a živele bodo sebe

in jaz ne bom več zdolgočasena,

le da bo to na nek drugi,

morda zelen ali rumen dan.

pi - irena p.