tlakovcev se bližajo

utripanju prsnih bradavic.

Rjuha polzi,

spalnica sledi žarometu

v desnem kvadrantu nad križem,

reka pod oknom odplakuje

rogoz, strelušo, krešo,

vmes zamahujejo prelomljena vesla.

V polža mu bom zašepetala:

Kavo bi.

U m i j   s e .

On je sedel ob disku na obrečnem

odru v režiranih oscilacijah.

Jaz sem ga opazovala

izza kovane ograje galerijske teme.

Dvigal in spuščal je granitno kocko,

kakor da bi tehtal moč idej,

glasovnih zamolkov,

hipotetičnih dejanj.

Rodinov moški,

pol narejen pol gol,

riba z runom na prsih

in vodo v bulerjih.

Čez porcelanasti rob je kipela

meteorna megla.

Škrtnil je z zobmi

kot igla na stari vinilki

in poblisnil proti pročelju:

I g e r   a l i   ž i v l j e n j e ?

Ob njegovem pogledu se poženem.

Stopnišča se vrtijo, vrtinčijo, vrtačijo.

E s c h e r ,   E s c h e r ,  v e d n o

z   d i m e n z i j o   p r e d n o s t i !

V prepeti togi izstopim skoz barjanski zid.

Na Bregu še topel sedež,

pod razrahljano kocko vrečka sladkorja.

Z iglo vtiram kristale

v spirali proti središču razbrazdane črnine.

Nad gladino prasketa ognjemet

peloda z zelenega Krasa,

s periferije plošče se poceja temna mehurjasta snov.

Dekalcinacija medprostorja.

Mogoče še pred večerno predstavo

izdolbem črvino v Egejsko morje.

D r a g i   m o j ,  n o c o j   b o   m r k .

Jupiter! Silvana Orel Kos