Sediš na starem oguljenem fotelju

svojem globokem odtisu

pleteš črke v vzorce stavkov

čez debela stekla očal zlezeš

na škotske planjave pobarvane v jesen

kilt ovija tvoja dolga mišičasta bedra

po hrbtu pada šop resastih las

kot plamen rdečega snopa

pogasi ga hladen pršec z morja

ko pojezdiš čez obalo pod skalnatim klifom

pesem mladenke na pečini te zaziblje v sen

knjiga zdrsne pod mehke copate

maček leno pretegne ob levi nogi

po zvoku pojemajočega bobna

zakorakaš v boj z Jakobiti

dude otožno zajavkajo še zadnjič

v slovo

roka z mečem omahne

maček stekleno pogleda

Redki lahko izberejo kraj svoje smrti

boril si se zanj dan za dnem

do konca, pravovernik pisane besede

za založeno knjižnico z dedkovo svetilko

zdaj meče sence ovdovelih knjig na tvoj nasmeh.

pi - irena p.