BLAGOSLOV
Danes blagoslavljam vse obilje v mojem življenju:
moj dom z vsem njegovim udobjem,
toplo posteljo, v kateri utrujena počijem;
elektriko, ki mi omogoča skuhati slastne jedi
in mi v temi prižge luč;
plin, ki me v hladnih zimskih dneh ovija v plašč toplote;
vodo, ki me umije in odžeja,
hrano, ki nasiti telo;
vse naprave, ki mi odpirajo okno v svet,
vse knjige, ki širijo moja obzorja
vse, kar mi nudi varnost zemeljskega bivanja,
vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Blagoslavljam svoje otroke, štiriperesno deteljico,
v vseh njihovih zmagah in porazih;
očeta in mamo, ki sta moji duši vdihnila življenje,
vse žive in pokojne sorodnike;
vse prijatelje, brez katerih objema bi ne preživela;
tiste, ki so ostali
in da, tudi tiste, ki so predali lekcijo in odšli;
znance in neznance, ki jih srečujem –
prodajalko, ki me prijazno postreže,
brezdomca, ki me prosi za drobiž,
uslužbenca, ki z nasmehom uredi uradne zadeve,
zdravnike in učitelje
in vse, ki mi namenijo toplo besedo
ali le bežen pogled.
S posebno ljubeznijo
blagoslavljam vse pretekle bolečine,
vse ljudi, ki sem jih, še nerojena, izbrala,
da z žeblji pribijejo na križ moje srce,
da ranijo moje telo,
me zaničujejo, psujejo, zlorabijo, razvrednotijo
in spijejo vse življenje iz moje duše,
vse do poslednje kapljice.
Njih misli, besede in dejanja
niso imeli sijaja plemenitosti,
a dovršeno so opravili svojo nalogo –
naučili so me
razumeti vse bolečine tega sveta,
naučili so me... sprejeti,
naučili so me... ljubiti.
Ljubeče se danes poslavljam od vseh zamer
in odpuščam vse rablje iz svojega življenja.
Z nežno ljubeznijo objemam srce
blagoslavljam dušo,
ki začenja utripati v svojem ritmu;
osvobojena kalupov, ki so že davno postali pretesni,
sredi rožnatega travnika
globoko vdihujem radost bivanja;
v središče matere zemlje vijem korenine svojega obstoja,
skozi pogled, uprt v nebo,
se stapljam z žarki večnosti.
Tu sem, moje stvarstvo!
Diham!
Živim!
Ime mi je – Mojca. Tvoje dekle. Ljubezen.
Blagoslovi me!
moj dom z vsem njegovim udobjem,
toplo posteljo, v kateri utrujena počijem;
elektriko, ki mi omogoča skuhati slastne jedi
in mi v temi prižge luč;
plin, ki me v hladnih zimskih dneh ovija v plašč toplote;
vodo, ki me umije in odžeja,
hrano, ki nasiti telo;
vse naprave, ki mi odpirajo okno v svet,
vse knjige, ki širijo moja obzorja
vse, kar mi nudi varnost zemeljskega bivanja,
vse kar je bilo, kar je in kar prihaja.
Blagoslavljam svoje otroke, štiriperesno deteljico,
v vseh njihovih zmagah in porazih;
očeta in mamo, ki sta moji duši vdihnila življenje,
vse žive in pokojne sorodnike;
vse prijatelje, brez katerih objema bi ne preživela;
tiste, ki so ostali
in da, tudi tiste, ki so predali lekcijo in odšli;
znance in neznance, ki jih srečujem –
prodajalko, ki me prijazno postreže,
brezdomca, ki me prosi za drobiž,
uslužbenca, ki z nasmehom uredi uradne zadeve,
zdravnike in učitelje
in vse, ki mi namenijo toplo besedo
ali le bežen pogled.
S posebno ljubeznijo
blagoslavljam vse pretekle bolečine,
vse ljudi, ki sem jih, še nerojena, izbrala,
da z žeblji pribijejo na križ moje srce,
da ranijo moje telo,
me zaničujejo, psujejo, zlorabijo, razvrednotijo
in spijejo vse življenje iz moje duše,
vse do poslednje kapljice.
Njih misli, besede in dejanja
niso imeli sijaja plemenitosti,
a dovršeno so opravili svojo nalogo –
naučili so me
razumeti vse bolečine tega sveta,
naučili so me... sprejeti,
naučili so me... ljubiti.
Ljubeče se danes poslavljam od vseh zamer
in odpuščam vse rablje iz svojega življenja.
Z nežno ljubeznijo objemam srce
blagoslavljam dušo,
ki začenja utripati v svojem ritmu;
osvobojena kalupov, ki so že davno postali pretesni,
sredi rožnatega travnika
globoko vdihujem radost bivanja;
v središče matere zemlje vijem korenine svojega obstoja,
skozi pogled, uprt v nebo,
se stapljam z žarki večnosti.
Tu sem, moje stvarstvo!
Diham!
Živim!
Ime mi je – Mojca. Tvoje dekle. Ljubezen.
Blagoslovi me!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mojca Žugman
- 22. 09. 2013 ob 13:02
- Prebrano 1016 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 131.3
