Klovn v pisanih oblačilih, pod žarometi cirkuške arene izvaja naučene trike. Z lasuljo mavričnih barv, debelim rdečim nosom in v širok nasmeh razpotegnjenimi živo rdeče našminkanimi ustnicami, izvablja huronski krohot. Brhke akrobatke pod streho šotora jemljejo dih, krotilci živali ponosno švigajo z biči. Gromek aplavz se zliva v blišč pozabe, igralci se hvaležno priklanjajo.
Konec igre. Stopi se šminka, maske padejo. A le za hip. Le za hip, prekratek za resnico, prehrupen za glas duše, preslaboten za srečo. Treba je pohiteti, bliža se naslednja predstava ploskanja in smeha.
Zakaj se ne morem smejati z njimi? Slišim krike divjih živali, ujete v pretesnih kletkah ne upajo več hrepeneti po svobodi. Skrito v množici, srce joče klovnove solze, osamljenost akrobatke, bolečino občinstva.
Kaj se zgodi, ko zmanjka omame? Kaj duša šepeta onkraj smeha?