CIRKUS

Klovn v pisanih oblačilih, 
pod žarometi cirkuške arene 
izvaja naučene trike. 
Z lasuljo mavričnih barv, 
debelim rdečim nosom 
in v širok nasmeh razpotegnjenimi 
živo rdeče našminkanimi ustnicami, 
izvablja huronski krohot. 
Brhke akrobatke pod streho šotora 
jemljejo dih, 
krotilci živali ponosno švigajo z biči. 
Gromek aplavz se zliva v blišč pozabe, 
igralci se hvaležno priklanjajo. 

Konec igre. Stopi se šminka, 
maske padejo. 
A le za hip. 
Le za hip, prekratek za resnico, 
prehrupen za glas duše, 
preslaboten za srečo. 
Treba je pohiteti, 
bliža se naslednja predstava 
ploskanja in smeha. 

Zakaj se ne morem smejati z njimi? 
Slišim krike divjih živali, 
ujete v pretesnih kletkah 
ne upajo več hrepeneti po svobodi. 
Skrito v množici, 
srce joče klovnove solze, 
osamljenost akrobatke, 
bolečino občinstva. 

Kaj se zgodi, ko zmanjka omame? 
Kaj duša šepeta onkraj smeha? 

Mojca Žugman

Komentiranje je zaprto!

Mojca Žugman
Napisal/a: Mojca Žugman

Pesmi

  • 22. 09. 2013 ob 13:01
  • Prebrano 661 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 123.9

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!