»Takrat mi ni bilo lepo,

spomini slabi so, boleči.

Saj nisem vedela kako,

kaj delati , kaj govoriti in komu ustreči.

Zakaj ti vedno pišeš o spominih?«

je vprašala že skoraj v solzah, » saj veš kako boli,

če človek sam je in skeli…«

Sem razumel namig,

stisk roke in pogled.

Na ustih imel sem tisoče besed

a žal ostal sem nem in prizadet.

Zdaj pisal bom samo še nežne,

tihe pesmi,

brez prizadetih čustev,

ne omenjal bom bolezni.

Zdaj pisal bom samo za njo

in njeno dušo,

da solze posušim,

spomine pa zakopljem tam pod našo rušo.

Tako je, če si pesnik,

če si domišljaš, da vse veš.

V bistvu si bedak,idealist

in mimo lastne sence greš…

kafrenk