Neritmično bobnijo udarci

zaskeli v pretresenih zobeh

v ušesih šumi roj sršenov

zaletavajočih v bobnič in naprej

krik, rabelj miru, preseka sekundo,

trznem, v vrat zaseka bolečina

zamaje se pred očmi silhueta

kot obešenec z nevidnega oblaka

sesuta sem vase od lahkotnosti

njihove težke hoje nad menoj

vse bo drugače ko odidejo

in bo popravljeno čakalo mokro jesen

Gledajo me vprašljivo oči nad belo opravo

rjava roka čečka na papir črne znake

že četrti s kazalcem na sencih

pošilja me na peta vrata

le recept za rumeno tabletko bi rada

dokler ne odidejo mojstri z vrha

vsaj oni vedo kaj storiti s streho

ki se izboča navznoter in ugreza navzven.

pi - irena p.