V sebi nosimo svoje skrite svetove,
prekrite s senco nasmeha,
prekrite s senco drobne laži,
ki nam ohranja vero uspeha.
Na poti po kateri smo se podali,
da bi večno hodili po njej,
da bi ji večno zvesti ostali,
brez storjenega greha.
Komu smo v sebi vneto lagali
iščoč svoj topel in varen pristan;
da v nevarnost se več ne bomo podali,
bila je varljiva uteha.
Nekaj je v srcu, kar sili navzven,
kakor, da se življenja oklepa.
K soncu, v svetlobo in v luč,
brez zlega neklepa.
Kot metulj se iz bube poraja,
se mota navzven v življenje,
da se poišče na poti do raja
ali rodi trpljenje...
Kaj je, kar v srcu spet trepeta
in iz pepela kot feniks vstaja,
kaj v duši vznemirjeno brbota
in pričakovanju ni kraja.
Je nekaj v meni, je v tebi,
kar naju oplaja,
kar od čudnega mraza v kotičkih srca
k nevidni toploti vstaja.
In vztraja in vztraja vsemu navkljub
in se z domišljijo opaja,
čeprav tako daleč je tvoj poljub,
kot je daleč do raja...

(februar, 2012)

Ljuba Rebolj