Rada bi ležala ob tebi,
gledala v tvoje oči,
dolgo in negibno,
čutila, kako resničen si,
kako prisoten,
kako otipljiv,
kako blizu dihajo
tvoja pljuča,
utripa srce.
Kako pulzira kri
v tvojem telesu,
kako se zganeš,
iztegneš roko
z očmi v mojih očeh,
dotakneš se mojih lic,
pobožaš moj obraz,
slediš liniji telesa,
preiskušaš tipnost
dotika, bližine,
prej tako neotipljive,
nedosegljive,
tako hipne,
skoraj ukradene
naključnemu trenutku,
končno zdaj in tukaj.
Pogled, dotik, poljub,
stik.
Midva
v izpolnjujoči
odsotnosti časa.
Ljuba Rebolj