Kdo nas vidi do konca,
do najglobljih globin,
v zadnji kotiček srca in duše.
Kdo vidi naše boje,
naše prikrite bolečine.
Kdo nas vidi ranljive in mehke,
kakršni smo pod zadnjo lupino,
ko jo slečemo s svoje duše,
snamemo z utripajočega srca.
Kdo vidi naše mehko jedro.
Kdo vidi, kdo smo pravzaprav.
Komu se tako zelo odpremo,
do najtanjšega vlakna,
komu pokažemo svoje rane,
mehke in v krvi utripajoče,
da se jih lahko dotakne, nežno
ali grobo, kakor že hoče.
Komu, komu pokažemo,
kdo smo, kaj smo, zakaj smo.
Samo njemu, samo njej, ki mu,
ki ji bomo dovolili, da bo videl,
videla v ta zadnji kotiček,
v te skrite globine, ki jih
skrivamo še pred samim seboj
in nas znova ranil ... do krvi.

Ljuba Rebolj