NEKAD SAM NOSIO PESMU
nekad sam nosio pesmu na vrhu
svih pera sopstvenih krila. mogao
stati u žuti kljun starih
petparačkih idila. bio najbolji opis
dvoboja svilenih sumraka
i sudbina zmija i cvrčaka, pesnika
znao biti kraljevska krinka, sfinga
ili piramida. trščani krov
i ćeramida tudjih snova. bio
mimikrija tajnih destilerija.
tankolisni šušanj granja,
poslednja
suza zelenog zmaja. njegova
uteha, u ruke ćušnuta
dečija zvečka. drvokradica
poslednjeg panja dok se za kraj sveta
pravilo
još i još sapunica
i više
nemam šta reći
postao sam suviše u malo
svojih reči
urednica
Poslano:
27. 08. 2013 ob 07:55
Spremenjeno:
27. 08. 2013 ob 10:27
Pesem, ki razgibano teče po strugi jezika - pesem, skozi katero besede pravzaprav odtekajo - vendar, česa vsega se na svoji poti dotaknejo! V njej vidim tudi simbol za pisanje - ko čarobnost mine, je pesem narejena, je ni več ... in tisti, ki piše se ne more z njo napolniti več tako kot takrat, ko se je trkljala po njegovi notranjosti. Za bralca pa ... se takrat užitek šele začne. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za odličan prikaz pesme! Činite mi čast i zadovovoljstvo.
S poštovanjem,
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jagodanikacevic
- 26. 08. 2013 ob 12:13
- Prebrano 796 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 428.3
- Število ocen: 14