Prišla sem prepozno
ko so že izpili vse življenje
in izpeli vse veselje
ne bom jih več ujela
ne teh ki že sanjajo o nebesih
ne teh ki se utapljajo v telesih
ne teh ki se vpijajo v tla
in ne bomo rešili sveta

zato plešem
sama
zaprtih oči
in lahkih dlani

in začutim
tvoj pogled ki mi sledi
kot da vidi v moje misli
ne vrednoti ne ocenjuje ne sodi
samo srka me
vpija vsak moj gib vsak korak vsak obrat
odprem oči in se srečava s pogledi
in ti me gledaš, kot da sem lepa
in jaz se nasmehnem, kot da sem lepa
gibljem se, kot da sem lepa
plešem, kot da sem lepa
se vrtim, kot da sem lepa
in se vrtim in vrtim in vrtim
in za mojimi vekami se širi utripajoč nasmeh

in te pogledam … kot da sem lepa …

in svet se nagne in vsa stvarnost drsi v tvoje oči
in padam v tem trenutku večnosti
padam v počasnem posnetku

in plesišče se vrti
v tisti topli rdeči svetlobi
najina svetova treščita skupaj kot ogromna milna mehurčka
in se razpršita

vse je kot v starem filmu posnetem na trak
ponudiš mi požirek vode
čutim kako kapljica ostane na moji spodnji ustnici
vsej polni in mehki in žgoče rdeči
obliznem jo in si rečem ne bi smela
nisi mogel zadržati pogleda
in tudi meni oči zdrsnejo in tvoje ustnice so vlažne in se svetijo
in si rečem ne bi smela
in to je trenutek v katerem se film strga
slika ugasne in se ustavi
tema je
mogoče sem samo zaprla oči

ne dotikava se ampak čutim tvoje srce
slišim ga namesto glasbe prek tišine
ne gledava se
in nihče se ne premakne
nevarni in magični trenutki so tako neznosno krhki

vdihnem tvoj dih
vdihnem tvoj dih
vdihnem tvoj dih

utonem v mehkobi

magija resničnosti

Lorelei