Sem divja roža.

Nisem enoletnica,

niti trajnica,

ki ujeta

v plastičnem lončku

poskuša preboje

svojih korenin

in prosi,

da ji dajo več prostora.

Sem roža,

rastoča na robu

visoke  skale,

koder redki koraki

zaidejo,

vendar še redkejši

so tisti,

ki pogledajo v globino,

kajti rastem ob visoki steni,

in nihče me še ni utrgal.

Zato sem srečna,

srečna za svojo svobodo

in ni mi mar za zastave,

ki na vrhu vihrajo,

za vsako ko pride

tujec do najvišjega hriba.

Če me utrgajo

bom venela

v porezanih ranah

v ne vem komu

in ne vem zakaj

dragoceni vazi.

IŽ-lev