Bledorumena polt

zlita z

žolto svetlobo nočne svetilke

plitvo dihanje onemoglosti

prenajedenost

bolečin     

ki so izkljuvale telo

izgub         

ki so odpošiljala srce

sloves       

ki so popila solze

sreč           

ki so posrkale nasmehe

v tišini noči tiho moleduje vesolje

naj srkne iz njega še usedlino

pritisne na stikalo njegovih oči

a nebo nemo visi

molitve nikomur niso uslišane takoj

le nesrečam

če ne bi bilo rojstvo sreča

ne bi bilo nikogar

da prosjači za milost neba

komaj vidnega čez

kopreno bolečin

in okno

hiše umirajočih

iz katere visijo proti nebu

kot iz vsake hiše

nezvezdna vlakna

vidna bogovom

v mrtvih oblakih med njimi

usode pohlevno brusijo

svoje škarje ob nitkah

in štejejo

an ban

pi - irena p.