Stali smo v vetru in poslušali tožbo oceana.

Ponovno so se rojevale besede:

besede, ki potrjujejo to, kar je

in odrešujoči da, da je.

Že dolgo nismo uporabili svojega glasu,

sedaj pa pojemo posvetilo življenja

v tem tihem in prekipevajočem brezdelju.

Hvaljen, ki daješ dih.

Dih vetru, dih vodi in dih duši,

da se zmore truditi povedati, kar čuti.

Razmišljal sem o strahu;

zdaj vem, da ne obstaja.

Trepetal sem pred ničemer. Kot otrok

sem večkrat sanjal, da padam

skozi nešteto odprtih vrat in me tlači

nevzdržljiva teža praznine.

Pa vendar, glej ta pesek in to morje,

to skalovje in to drevje:

kaj več sploh lahko pričakujem?

Nič.

Ni skrbi.

Ni jutrišnjega dneva.

Jaz sem sedaj in občudujem, kar je:

stotero stopinj, na tisoče valov

in ta strohneli hlod točno tu pred mano.

Sledim plapolanju svoje sence,

dokler se pogled spet ne stakne z oceanom.

In ni lepšega občutka kakor ta,

da sem in je ob meni preprosta resničnost

in se to dogaja zdaj.

Motrim črno afriško dekle,

kako zgolj stoji na vrhu pečine

in se veter igra z njenim ogrinjalom.

Zaprem se vase pred svetlobo

in hočem poslušati bitje morja.

Vendar v meni ni tišine:

neprenehoma iščem

besede za opisovanje.

Čutim neprimerljivo manj,

ker mrzlično lovim nekaj,

kar v meni zori že od zmeraj.

Sem kakor, da bežim

in trkam na izhode

iz tega, kar je.

Kar je, je življenje,

in tu ga je obilo,

vendar v meni

ni še dozorelo.

Slišali smo tožbo oceana

in govorili preproste besede

o življenju, ki je.

Žiga Lovšin - Lothlorien