Čakam na vzlet orliča iz gnezda,
čaka, da odpre se prvi cvet,
trenutek je oddaljen kakor zvezda,
uničuje ta moj mali svet.

Praznina ostra polni mi srce,
s solzo v objemu pušča me v temi,
pogube ognji v meni plamene´,
le nikar mi vsega ne vzemi.

Ti, ki si nekdaj pila mojo kri,
ti, ki na mojih krilih si letela,
zapustila si le ranjene kosti,
bolečino mi zadaja tvoja strela.

V berača si me spremenila,
s seboj odnesla svoj napoj,
v ozadju zvezda je ugasnila,
nova se prižiga, a krvav vsak je boj.

močo