ko privekamo na svet, smo vsi enaki:
jočemo,iščemo toplino in varno materino naročje.
počasi se razvijata naše telo in značaj.
v družbi navzamemo se navad,
naučimo se ločiti dobro od zla.
na tej meji nadaljujemo našo pot,
včasih se odločimo za dobro, včasih za zlo in laž.
dokler nas še mati varuje, rešeni smo sveta,
a bolj kot odraščamo.
oprime se nas lepljiva sla po samostojnosti.

sedaj po svoje tehtamo možnosti,
iščemo smisel življenja v dogodivščinah.
ampak ne vsi.
ne vsi se vdamo v obstoječo moralo.
njenih zakonov ne spoštujemo vsi.
nekateri odidemo po svoje,
sami si kujemo zakone
in družba zavrača naše naklone.

tako torej temne lise prepredejo nebo,
vsilijo se na njegovo modrino,
prične se boj med mladino,
in družba poizkuša ozdraviti to steklino:
pošiljajo nas v zavode in ustanove,
kjer ponujajo nam belino v zameno za našo svobodo.
zdravijo naše nagone, ki ne skladajo se s pravili.
zapirajo nam vrata v prihodnost.
ponujajo nam dom, družino in spokojnost,
ki pa ne razumemo je vsi,
zato marsikdo v blatu obleži,
modrino kvari in trpi, za večne časeotopi in onemi.
a temne lise marsikje obdržijo svoj pomen,
valujejo od znotraj navzven,
in imajo svoj značilen pomen,
ki preglasi očitanja nam bližnjih,
da rodili smo se in razvili.

črni_tulipan