Nad morjem dviga se sivina,
z bodočo mislijo se potopi,
ne doseže mojega spomina,
ki žalostno v kotu ždi.

Zaprepaden starec me priganja,
o modrosti časa me uči,
zlato uro mi poklanja,
ki se ustavi, kadar spi.

Prozorne stene, mrzle kakor led,
kradejo mi svet razuma,
od njih lepotec je preklet,
ko se bori za kos poguma.

Premočno so zvezane roke´,
obdane s trdno pajčevino,
njih dotik se nehote
vrača v sivo domovino.

močo