Nahrbtnik se odloči,
da gre na potep,
nič več solz ne toči
zaprt v temno klet.

Vodo si nalije,
jabolko vzame,
gojzarje obuje,
dá vetrovko na rame.

Hitro kakor zajček
proti gozdu steče
in v vsak predalček
sladki kostanj zmeče.

Zdaj ne bo več sam,
čuval bo kostanje,
mi pa ham,ham, ham,
skočili bomo nanje.

Ida Semenič- adisa