Moja Usodi

Tako statično komična je,

če iz najboljšega trenutka pogledam nanjo.

Spet sedim tam gori,

na svojem visokem domovanju.

Prišla je z menoj.

Ne delava nič posebnega,

jaz in usoda.

Jaz brusim dneve,

ona še to ne.

Ugotovim, da se ji ne morem skriti.

Da kljub višini sploh nima vrtoglavice.

Se ne boji previsnih dogodkov.

Nikjer in pred nikomer nima strahu.

Nastavim se streli in poplesuje med njimi.

Lahkomiselna je še bolj kot jaz.

Ker to ni moja usoda.

Tistega opoldneva je najbrž nastala napaka.

Da me je zagrabila pod pazduho in ostala z menoj.

In me sprašuje, kdo sploh je komu usoda.

Ker več ne ve.

Pa tudi jaz ne.

A sva se nekako dogovorili.

Da bova na polovici obrnili.

                            Njena Usoda

Sandra Kocijančič