Rad imam svojo ljubico,

ker se že dolgo nisem smejal.

Ne da mi miru.

Žgečka me pod nosom

s svojim nagajivim hihitanjem,

dokler ne prasnem v smeh.

Objeta le z mojo srajco

mi pleše v naročju

ali pa lahkotno skaklja okoli mene,

ko si, stoje na eni nogi, sezuvam ponošene čevlje.

Rad jo imam,

ker bosa stopi na prste,

ko me poljublja s požirki sladkega vina.

Rad jo imam,

ker me pusti spati,

kadar z utrujenimi očmi sanjam

o vsem, kar imam rad.

Vidi me takšnega, kot sem,

tudi kadar nisem z njo

in še ne vem,

kdo bi lahko bil.

Rad jo imam,

ker je gladka in voljna pod mojimi rokami,

tako mehka in drobna,

da jo zlahka dvignem v objem,

ne da bi me skelelo v kosteh.

Njen sem, ko mi polzi iz rok in drsi čez moja stegna.

Skoraj prosojna je.

Na sebi nima ničesar,

kar bi metalo senco čez moje čelo.

Rad jo imam,

ker sliši moj glas

in me kliče z mojim pravim imenom.

Rad jo imam,

kljub temu -

ali pa ravno zato -

ker vem,

da joče vsakič,

ko se poslavljam

in ko se naslednje jutro

mukoma prebujam,

zagozden

med kamnitimi vrati

domače hiše.

Ignis