Sama na dnu

tavam kot v snu

čez ovire megle in oblakov.

Pod kap iz dežja

sem znova prišla,

ker nisem štela korakov.

Stiska obup,

ubija kot strup,

želim si ustavit utrip.

A se ne predam,

brezskrbnost igram,

obstajam iz hipa v hip.

Prijaznost in smeh

čeprav sem na tleh,

prinese vredno nagrado;

ne pomaga upor,

saj samonadzor

ustvarja najhujšo nadvlado.

Čez krivdo in kes,

skozi  žalost in bes

moram se sama prebiti,

ko razjeda prezir

moj notranji mir

in porazu ne morem uiti.

Ne občutim ljudi,

njih pogledov v oči,

ker v sebi gorim na grmadi.

To moj je obraz,

a jaz nisem jaz,

kot ste imeli me radi.

Vso učenost,

ki skozi mladost

sem vanjo naivno verjela,

čas je požel

kakor plevel

in jaz sem z njo ovenela.

Sem kot samuraj,

ki ne more nazaj

do svoje izgubljene časti,

saj pravičnost sistema,

dosledno dojema

do poslednje kaplje krvi.

To nas učijo

vsi, ki živijo

od lukenj  Rimskega prava,

v katere blaginja

po tihem izginja,

kakor v betonu narava.

Občutek za čast

grabežljiva oblast

pozabi na poti uspeha,

a ljudstvu na vest

njihova pest

nikdar trkat ne neha.

Vsakdo za drobiž

nosi svoj križ

ujet v religijsko past,

da le ubogljivost

zasluži si milost

in prinese duhovno ti rast.

Po  logiki žrtve

za žive in mrtve

svetovna nadvlada izvaja

sistem piramide,

po kateri se pride

s prodajo megle do raja.

Ko odpihneš meglo,

zagledaš temo

in v zvezdah iskrečo resnico,

le preozka zavest

ne doseže vseh cest,

po katerih spregledaš pravico…

Adelina