Čeprav nisem (kot nekatere druge urednice) najbolj vešč te vzhodnjaške forme, me le-ta vseeno pritegne, ker je kljub strogosti, hkrati zelo odprta (za razliko od "naših", zahodnjaških, trdih "pravil", kadar se lotevamo "uklenjene" poezije.

Zdi se mi, da bi se dalo s premetavanjem še korak bliže k enemu od "pravil" in sicer tistemu, da bi naj prvi in zadnji verz govorila tudi. če bi vmesnega ne bilo.

bilo je nekoč za sedmimi gorami za sedmimi dolinami in sedmimi vodami  ... in če me spomin ne vara pred sedmimi leti ... ko je tudi mene ta vzhodnjaška forma pritegnila ... mateja bizjak petit je na spletnem forumu (nekega pesniškega portala - da ne bo kakšne cenzure spet) odprla kreativno delavnico z delovnim naslovom "haikuji" ... pa smo se malo igrali v peskovniku ... rok grčar ... matjaž jarc ... ajda ... jaz ... in še mnogo njih ... sprva smo samo šteli do 17 ... bilo je zanimivo vihariti možgane in strniti pesem v tri vrstice ... vzhodnjaki nismo bili nikoli in ne bomo nikoli - to je edino 100% ... da smo si pa različni je bilo pa takoj jasno s prvimi zapiski ... iz slovenskega stališča ali gledišča bi lahko bilo tudi trojstvo ... oče - sin in sveti duh ... tako je vsaj  v mojih delovnih verzijah v zvezkih ... oče vedno dobi tradicionalno formo kot konzervativni pristaš in s tem mu pripada prva verzija ... sin dobi malo nagajiv prototip ... sveti duh pa ponavadi prevlada pri tem kar objavim in je najbolj podoben mojemu notranjemu jazu ... tako da ... če strnem ... vsaka verzija je pred objavo vsaj trikrat premetana :)))) čeprav izgleda na prvo žogo - te žoge ni ...  to je kljub majhnosti vseeno trdo delo - način razmišljanja - meditacija - tok misli - pretočnost  in še kaj ... ne smem pozabiti na alenko zorman ... njeni komentarji mojih haikujev so mi bili vedno posebej dragi ... razumela je to - da imam malo drugačen pristop ... cilj je verjetno isti - le malo težje je priti do njega (rada imam več zornih kotov enega pogleda - če razumeš) ...
da se vrnem k zgornjemu tekstu ...
svak je imel prejšnji teden otvoritev likovne razstave ... ne vem koliko poznaš slovenj gradec ... moje rojstno mesto ... če ga - potem veš ... da je pred likovno galerijo tako krožišče kot tudi kip ... ura je bila nočna ... pa tam stojimo ... se pogovarjamo ... kako je potekala stara cesta itd. ... pa pride mimo en deklič in se nasloni na kip in reče ... kdo je pa ta stric?
malo čudna situacija ... ji naj rečem ... da sva s tem stricem še nedolgo nazaj v isti stavbi delala? ... jo naj povabim na ogled razstave? ... jo naj pošljem na krožišče, da nekaj časa lovi svoj rep in se sama odloči kje je in kam bo šla? ... skratka "jeba v ščepcu" ... v končni fazi se usmerja vsak sam ... samo včasih hodimo tudi v krogu ali pa stojimo kot kipi pred novo nalogo ... ni res?
tako ti je to ... dragi peter rezman perorez ...

ujeti trenutek, videti, dojeti, preobrniti, sestaviti, razdreti, ponovno sestaviti in na koncu še objaviti ... zahteva kar nekaj discipline, volje, želje, znanja ... in nič mehko kuhanih jajc :)))

vesela sem tvojega komentarja, seveda ... še kdaj :))))

KIA
 

No,

bom zdaj prav (mal) ahtal na tvoje trivrstične pesmi. In se malo učil. ampka se mi res zdi, da (če) bom jaz kdaj napisal pravi haiku, se bom že zbudil, kot bi bil doma na daljnem vzhodu. ;)

Tudi tvoj komentar je fajni.

Superca je, poizkusi. Na začetku te sicer malo ovira kalup največ 17 zlogov, potem ti pa pride v navado. Meni se zdi najboljše to, da ko se sprehodim občasno nazaj po vrtu
2000 - ih, da se spominjam dogodkov bolj jasno kot če jih ne bi pisala ... Zato so zakon. Glede vseh ostalih pravil pa je tujina mnogo bolj odprta, so že zmagovali takšni v samo dveh vrsticah. Saj pravim, da odražajo naše videnje sveta, eni gledajo samo skozi eno okno, drugi pa ... Meni osebno pri branju sede vse, odvisno pač od dneva.


Imej res lep vikend,

KIA