Peter,

objavljam novo verzijo pesmi. Tista ni bila dokončana.

Drugače pa hvala za komentar :)

lp

Rožmarin,

dovoliš, da kar jaz malo pokomentiram? Lepo si si zastavila, zanimiva je nekakšna paralelnost padanja (prav takšnega telesnega) in sesipa vase (tega dojemam zelo psihološko). Zdi pa se mi, da je naslednji verz povsem odveč:

Začneš se spreminjati v padajoči skupek

kosti, ki se sesipava v peščenjak pozabe.

Kar namreč poveš v njem, si povedala že prej  Da gre za padanje, izvemo iz naslova in iz prvega verza, tako da ta padajoči skupek sploh ni potreben, prav tako si peščenjak pozabe uporabila že v prvem verzu (in da se razumeva - briljantna metafora je ... peščenjak kot eno prvih orodij, prvih znanilcev človeštva ali pa človeškega razuma ... sesuti se tja nazaj pomeni sesuti se nazaj vase, k sebi, k svojim koreninam). No, zdi se mi da peščenjak deluje izvrstno na začetku, njegova ponovitev pa zelo zmoti pesem.

In še ena stvar, ki pa me moti pri glasnem branju (ker gre za notranjo rimo): pas las. Hmm?  Zmoti potek, vsaj tako menim. Ker gre za ritem pesmi, ki naj bi padal, vse pada, vse do konca pada, če pa imaš not takšno zvočno ujemanje, se pa ujame (ne pada več; potek ne gre naprej, ampak v bistvu z izgovorom besede las ugotoviš, da je rima na pas in na to pomisliš, greš torej v besedo nazaj, ne padaš več ... ).

Lp,
Lucija

Lucija,

hvala za nasvet! Sem že popravila - tisti verz sem dala ven, pas pa spremenila v pramen.

Ne vem, je kaj bolje sedaj? Hvala tudi za pohvale in strokovno mnenje! :) Drugače pa je pesem nastala zelo hitro, brez kakega poglabljanja, tako da bi itak rabila popravke.

lp, rožmarin

Hmm morda bi lahko preobrnila še prvi verz; začela s Ko drsiš po klifu. Zdi se mi, da je slovenščini bližja takšna struktura. :)

Včasih nastanejo dobri zapisi ravno iz takšnih trenutnih vzgibov ... tale ti je kar lepo uspel. :)) 

Evo, še zadnji popravek ;) Meni je boljša kot prej, tako da hvala :)

O, zakon kar podčrtana je! :)) lepo to... hehe

Hvala :)

Čestitam za odlično ubeseditev padanja na dveh ravneh, paralelno. Metafore so sveže; peščenjak pozabe pa nas, kot sem že prej zapisala, lahko odpelje na eno fino potovanje do korenin človeštva. Morda pa človek potrebuje ali pa išče ravno to, kadar pada vase; da najde začetek za ponovno grajenje ... :)

Lucija

Osebno mi je bolj všeč od prejšnje :). Lažje se je poistovetiti.