
Nedavnog jutra, baš kad je zora
svoju rumenu nijansu stekla,
dolete tiho odnekud s mora
malena ptica na staru česmu.
Umesto cvrkuta samo mi rekla:
Napiši jednu ljubavnu pesmu.
Nestade ptica u istom trenu.
U mojoj mašti nemir se rodi.
Pomislih odmah na jednu ženu.
Reči poteku, bez moje volje,
k'o da ih nebeska sila vodi,
ne znadoh nikad stihove bolje.
Osetim jasno u svojoj duši
da su te strofe lepota čista,
što svaku branu od šale ruši,
kad se na pohod najlepši sprema.
Tad svaka pesma k'o zvezda blista,
a sve su ljubavne, drugih nema!
Kako lepa pesem o ljubezni - ne da bi zašla v klišeje in sploh govorila neposredno o ljubezni. V dovršeni formi - čestitke.
Hvala, Aleksandra, ja zaista mislim da su SVE pesme ljubavne, bilo o čemu da neposredno govore.
Da, ovo je jedna od najtežih formi, kombinovani stih. Ali, igramo se, zar ne?
Srdačan pozdrav, Milen
Sem se poskusila takole poigrati še v slovenščini ...
Bleščečo zvezdo sem v prevodu nadomestila z rožo mogoto (zaradi rime), ki je v bistvu soroden simbol - lepote, moči, sijaja. Se strinjaš?
Lp,
Kerstin
Naravno, prevodilačka sloboda je dozvoljena, i poželjna!!

M.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!