Nekje v globini,

neznani, a sorodni,

leži skrivnost.

Spi.

Na razpotju

nedosanjanih pramenov domišljije.

Na ležišču iz meglice.

Nedosegljiva kot vesolje,

kot odmev prisotna vsepovsod.

Spi.

V prosojnem vrtincu trepeta,

v temi barve nemira,

nemi in nikogaršnji.

Zazibana sredi spokoja,

nerazumna in nerazumljiva.

Spi.

V tišini brez sanj.

Z izhodiščem v neskončnosti.

Brez svitanja v upanju.

Kdaj pa kdaj

le da znak od sebe,

kot trenutek v večnosti.

Prav tako, ko neznaten delček

vznemiri vodo v gorskem jezeru.

Ali v kozarcu barve dima.

In spi.

Marko Skok - Mezopotamsky