
Nekega sončnega dne
bo vrezana še poslednja brazda prleške zemlje.
Posajen bo zadnji klas,
hrapava dlan se bo še
poslednjič dotaknila rženega kruha.
Kmečki hram se bo zaprl,
hlev se bo spraznil,
klet bo prekrilo listje
in bregovi bodo prazni,
kot še nikdar poprej.
(Monika Čuš, zbirka Sledi vetra)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Monika Čuš
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!