Na svetu ni večjega bisera, kakor je MAMA,

za vsakega ena je sama.

Joče z otroki, briše jim solze, ko je hudo,

mama je kakor sončno nebo.

Njene roke so zgarane od dela,

lica zgubana od vsake solze, ki je polzela.

A ko zagleda svoje odrasle otroke smejoče,

se zazdi, kakor da znova je mlada

in boža majhne ročice plesoče.

Mama zmeraj premišljuje tiho zase,

da iz njenih prošenj naša sreča rase.

Ne pozna ostrih besed,

vsak dan živi le za srečen otrokov pogled.

Mame nikoli za zmeraj ne zaspijo,

v naših spominih kakor ogenj večno žarijo.

Mama nam daje zavetje za vse življenje,

s svojim želi odvzeti naše trpljenje.

(Monika Čuš, zbirka Sledi vetra)

Monika Čuš