
Nekoč se bom za zmeraj vrnila
na požeto žitno polje svojega življenja.
Vsak dan sem utrgala en klas,
tudi praznega.
Zrnate vežem v šopek,
ki ga bom nosila,
dokler ne potrgam zadnjih stebelc.
Takrat bom izpustila vso zrnje na mrtvo zemljo
in dokončala delo,
ki sem ga bila v življenju dolžna opraviti.
(Monika Čuš, zbirka Sledi vetra)
Škratek se je skril v vse zrnje : )
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Monika Čuš
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!