V herbariju spominov

stisnjena spominjanja,

s posušenimi trakovi

pritrjena na nevidne liste,

kljubujejo času.

V sivki diši Dubrovnik

in kodravi lasje fanta

z maturantskega izleta,

nekega septembra v sedemdesetih.

Hijacinta še vedno modri

kot vedro nebo

in tvoje oči,

ki so lile nežnost po meni.

Še sedaj diši suha trava.

Nekoč sva na njej ležala objeta,

štela zvezde

in mežikala luni.

Z vrtnice

se počasi drobijo cvetni lističi 

kot leta najine mladosti

in izginjajo

v brezno nevrnitve.

Le še vonj

iz herbarija spominov

mi predrami spominjanje

nate

in na ljubezen,

ki ji ne more do živega niti čas.

Marko Skok - Mezopotamsky