Ko dotakneš se me nežno,

misli ustavim za trenutek,

rada zadržala bi minuto,

ko začutim, da si moj.

 Vsak dan znova se prebujam

v jutra, ki ne obljubljajo ničesar.

Mar podira se vse,

mar ruši se – še to, kar je?

 Ko poljubiš me v noči,

srce se ustavi za sekundo,

hočem zadržati dih,

ki ga dihava kot eno.

 Ves čas iščem tvojo senco,

v mraku, ki obarva zrak.

Mar izginja tisto nekaj,

tisto malo – kar imam?

Ti ne veš za moje sanje,

hrepenenje, žalost.

Veš, česa me je najbolj strah?

Da ne bi več verjela vanje.

Da spremenile so se v prah.

Anabea