Ne vem več,

kdaj sem odrasla,

kdaj sem nehala sanjati

od dolgega potovanja

in čakanja na uresničenje želja,

ne vem več.

Morda, samo morda takrat

ko sem mislila,

da se je čas zame ustavil,

čeprav sem se večala

in lasje so se mi daljšali,

le barva oči je ostala enaka.

Še vedno z modrim pogledom

si ogledujem današnji obstoj,

odmikavam se vsakemu premiku,

ki je drugačen, kot si ga želim,

ne igram več lutke,

ki si jo lutkar nadene na roko

in z njo maha za veselje otrok.

Danes moram biti odrasla,

da me drugi odrasli svetovi

ne poderejo in pometejo v smetnjak.

A včasih se mi zdi,

kot da leta stojijo,

čeprav vsaki novi dan

gredo naprej,

le jaz še malo zaostajam.

Sanjam ne pustim oditi.

IŽ-lev