Sem pozabljen vrč v senci vrta

Star napočen zvrhan teme

Vrč brez cvetja

Zapuščen prepoln vlage in trohnobe

Prilepljen za nikogaršnjo zemljo

V čigar praznini neskončno doni večni zbogom

Kot odmev v puščavi

Oh oprostite mi govorim o sebi

Sploh pa koga zanima da sem nikogaršnji otrok

Da sem nikogaršnja žena

Zato bom kopala po sebi

Saj le najbolj vztrajni iskalci gredo preko blata do zlata

Zato ker mi gre na jok

Ker močnejši tlačijo šibkejše

Ker hodim skozi bele noči po poteh nespečnosti

Ker se odrekam vseh besed ki me morijo

Da bi lahko zaspala

Zato ker jih ne morem vreči v morje

Zaprta v vsiljeno blaznost

Natančno merim tiste ki mi lažejo vse življenje

Zato ker bi bilo dobro da veste da sem najbolj resna ko se smejim

Ker so mi omračili um

Ker so mi podtaknili pot

Ker sem se poslavljala v vseh letnih časih

(Eni sovražijo le jesen)

Ker sem volkulja

Ker ližem rane in ne pijem krvi

Zato ker sem človek in ne črv

Zato ker se bom izvlekla iz tega vrča in srečala volka

In on mi bo rekel

Razpleti si lase in lezi poleg mene

Najin jezik je molk

Marko Skok - Mezopotamsky