
Danes
imamo rdeči križ,
zamenjal je lesenega,
tistega,
na katerem je pripet ON,
kjer je domovala
njegova bolečina
in krvavelo njegovo srce.
Danes rdeči križ
namesto njegovih rok
hrani lačne,
jim daje malo moke
in kruha,
da se nasitijo oči
in za en dan
podaljšajo agonijo
lakote vsakdana.
Le vina ni,
kakor ga je razdal ON.
Prisebni lačni
se brez njega
bolje zavedajo.
Lastnega obupa.
Lakote.
Danes ne jemo vsi.
Je žalostna resnica
lepo izpeljano vanjo!
za en dan podaljšajo agonijo ali jo skrajšajo, ne vem če sem prav dojela?
Lp, Irena
Hope, res dobra pesem, ki s pogledom na posledice gospodarske krize močno udari – tudi bralca. Mnoge je že udarilo po žepu, drugim malo višje udarja na srce, najvišje stoječim pa ob pretresih odpade tudi kakšna črka, da jim ostane samo še RK. Praktična molitev za vsakdanji kruh.
Krizne razmere, ki posegajo ne samo v ritem vsakdana, temveč tudi v povsem biološki ritem človek, bi z grenkim aforističnim humorjem lahko opisali takole: Bolj ko so ljudje lačni, bolj so vsega siti.
Vendar ne povsem. V času med svetovnima vojnama je nemški avtor Bertolt Brecht izrekel precej znane besede: Erst kommt das Fressen, dann die Moral /»Najprej pride žretje, potem pa morala.« Govoril je v osnovi o tem, kar Hope na svoj način obravnava v pesmi slabih sto let za njim.
Kaj potrebuje človek za preživetje? Fizičnega telesa in za preživetje nesnovnega v njem? Sveto pismo bi lahko gledali tudi skozi perspektivo prehranjevanja (človeške/človečne prehranjevalne verige). Verjetno bi lahko že podrli kupček (knjig), ki govore o hrani v Svetem pismu. Če dobro pomislimo, se v Svetem pismu pomembnejše zadeve dogajajo ravno skozi metaforiko »hranjenja«, od rajske jablane dalje ... vse do zadnje večerje. In ohranjanja spomina ob vsakem bogoslužju, tako v molitvi kot v ob(r)edu. Hrana v dveh osnovnih stanjih: trdem in tekočem. Ali je duhovna hrana dovolj? Zdrav (poln) duh v zdravem (polnem) telesu. ON ljudi ni puščal lačnih. Če ni šlo drugače, je hrano tudi pričaral. JK jim je pomagal - danes lačnim pomaga RK, kot nam to vzporedje v več metaforah imenitno predstavi Hope. V pesmi se čuti ljubezen do izročila lesenega križa, kot tudi sočutje do ljudi, ki prihajajo po pomoč k RK. Še zlasti pomenljivo se naveže en križ na drugega v pomenu, ki ga nosi vino. Jezusovo krvaveče srce se preliva v mašno vino, le-to pa se noče priliti v steklenico npr. kraljev ulic. Se pa, kot barva, prelije čez rdeči kri(ž). Poanta Hopine pesmi je v prisebnem zavedanju, ki je sicer pomemben element vere, v tem kontekstu pa trpečega samo opominja na brezupni položaj.
Predlagam nekaj sprememb:
- zamenjavo vrstnega reda o kruhu in moki
- izpust predloga »od« v »agonijo od lakote vsakdana« Tu lahko tudi razmisliš o nekoliko drugačni metafori: lakoto lahko opišeš tudi s kakšnim drugim samostalnikom ali pridevnikom
- Izpustila bi zadnje tri vrstice »Lastnega obupa./ Lakote./ Danes ne jemo vsi«, ki preveč nazorno razlagajo vsebino in sporočilo pesmi. Pesem je dovolj dobro in dosledno napisana, da sočuten bralec sam pride do teh zaključkov.
Vse dobro in lep pozdrav,
Silvana
Pozdravljena Silvana,
odlično si se potopila v pesem, me veseli da si mi pomagala,
jaz sem pri moki in kruhu dala v takšen vrstni red.
Ono za konec sem sicer pustila, čeprav imaš popolnoma prav,
vse je že prej napisano in ničesar na koncu ne odkriva.
Napisala bi ti dosti več, pa te raje berem ker si se tako lepo potopila
v pravo analizo in všeč mi je.
Hvala Ti Silvana, še naprej se priporočam, me veseli,
hope-Irena
Pozdravljena pi,
res tako je v novih časih. Bodi lepo.
Lp, hope
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!